Živimo v času, ko se od nas ves čas pričakuje hitrost. Hitro razmišljanje, hitri odgovori, hitre odločitve. Potrpežljivost postaja redka lastnost, skoraj slabost, čeprav je v resnici nekaj zelo dragocenega. V takem svetu se je težko ustaviti – še težje pa se je resnično sprostiti. Sprostitev danes ni preprosta.
Telo je lahko mirno, misli pa še vedno bežijo. Ravno med pisanjem opazim, kako težko je v resnici izklopiti vse okoli sebe. A ko mi to vendarle uspe, se odpre prostor domišljije. Svet, v katerega lahko za nekaj časa pobegnem. Tam ni pritiska, ni pravil, kaj bi moralo biti – obstaja samo trenutek in črta, ki nastaja na papirju.
Pisanje ni zgolj zapisovanje besed. Je način izražanja čustev, tudi takrat, ko jih ne znam ali ne zmorem povedati na glas. Jeza se pokaže v močnih, ostrih potezah, mir v mehkih linijah, žalost v počasnem ritmu. Vsaka črka nosi del razpoloženja, v katerem je nastala. Papir postane prostor, kjer so čustva varna.
V svetu, ki od nas zahteva popolnost in stalno produktivnost, pisanje ponuja drugačno logiko. Dovoljuje napake. Dovoljuje ponovitve. Črka se lahko ponesreči, črta lahko uide, a to ne pomeni neuspeha. Ravno nasprotno – pomeni, da proces še traja. Da si dovolimo poskusiti znova, brez občutka krivde.
Danes imamo pogosto občutek, da moramo biti vedno učinkoviti, da ni prostora za zastoje ali dvome. Napake se dojemajo kot nekaj, kar je treba čim prej popraviti ali skriti. Pisanje pa me uči, da so napake vidne in da je to v redu. Ostanejo na papirju kot dokaz, da sem bila prisotna, da sem poskušala. Ničesar ni treba izbrisati, da bi bilo vredno.
Pisanje me opominja, da vse ne rabi biti takoj pravilno. Da lepota pogosto nastane šele skozi čas, skozi vajo in potrpežljivost. Vsaka ponovitev je korak naprej, tudi če se zdi majhen. Tako kot v življenju – rast ni vedno hitra, včasih je komaj opazna, a ravno zato resnična.
Ko upočasnim roko, se umirijo tudi misli. Ugotovim, da hitrost ne pomeni napredka in da popolnost ni cilj, ampak pritisk. Pisanje mi daje dovoljenje, da obstajam brez pričakovanj, brez primerjanja, samo v trenutku. In prav v tem upočasnjevanju se skriva napredek, ki ga pogosto spregledamo.
Včasih moramo res upočasniti, da sploh lahko gremo naprej. Ne hitreje, ampak globlje – k sebi.
Samra Begić
Ni komentarjev:
Objavite komentar