Resničnost umetnosti

Zelo rada brskam po socialnih omrežjih. Pri tem se mi izmenjuje nešteto slik in videov, ki niso le neumnosti – včasih se razvedrim, včasih pa tudi najdem v njih inspiracijo in motivacijo. Obstaja pa ena stvar, ki me izredno moti – umetna inteligenca.

Sama po sebi me ne moti, saj mi je že velikokrat pomagala pri razlagi kakšne učne snovi ali kakšne splošne stvari, ki me je zanimala in tudi ustvarila kako zanimivo sliko. Vendar na tem mestu je pa situacija ušla čisto izpod nadzora – na internetu sploh več ne morem razločiti katere slike in videi so resnični in kateri so ustvarjeni z umetno inteligenco, kar je res žalostno in zastrahujoče. Res se bojim kam to pelje in kako do nje ljudje dostopajo brez težav in jo uporabljajo za vse možne stvari.

Zato mi je zelo všeč, da v našem učnem podjetju ustvarjamo izdelke in ponujamo storitve ravno z namenom, da bi ponovno obudili pomen pisanja z roko, risanja in branja. Sama osebno zelo rada rišem in ustvarjam, ker takrat se mi ustavi čas in v tistem momentu obstajajo samo jaz, list papirja in domišljija. Takrat edino vem kaj je zares resnično in sem ponosna, ko na listu papirja pokažem svoj unikaten jaz.

Sara Dropulja

 

Pisanje z roko

Smo v letu 2026. Tehnologija je tako napredovala, da včasih ni več koristno temveč strašljivo.

Iskrena pisma, voščilnice..., vse to je nadomestila tehnologija. Sporočila na tipkamo po telefonu in se skrijemo za ekranom. Ni iskrenih pogledov, nasmehov, isker v očeh in radosti, ki naj bi jo te stvari načeloma doprinesle. Čar se izgubi. Namesto ročno izdelanih voščilnic, pa si ljudje pošiljamo tako imenovane GIF-e. Prav bedno. Pozabili smo, koko pomembno je v resnici pisanje z roko. Krepi naš spomin, um, možgane, ročne spretnosti, poleg tega pa pridoda izdelku/pismu nek poseben čar, našo noto, naš podpis, saj je to res naše. Nekaj kar smo ustvarili mi, si za to vzeli čas, ne pa nekaj kar je ustvaril robot z eno minuto dela.

In tu smo ljudje pozabili, kako hitro nas robot lahko nadomesti. Kako izdelki nimajo več take vrednosti, ker to ni naše. Ni naše note, podpisa in to bi rabili spremenit dokler še lahko.

Zala Kozole, 4.kb

Umetnost upočasnjevanja

Živimo v času, ko se od nas ves čas pričakuje hitrost. Hitro razmišljanje, hitri odgovori, hitre odločitve. Potrpežljivost postaja redka lastnost, skoraj slabost, čeprav je v resnici nekaj zelo dragocenega. V takem svetu se je težko ustaviti – še težje pa se je resnično sprostiti. Sprostitev danes ni preprosta.

Telo je lahko mirno, misli pa še vedno bežijo. Ravno med pisanjem opazim, kako težko je v resnici izklopiti vse okoli sebe. A ko mi to vendarle uspe, se odpre prostor domišljije. Svet, v katerega lahko za nekaj časa pobegnem. Tam ni pritiska, ni pravil, kaj bi moralo biti – obstaja samo trenutek in črta, ki nastaja na papirju.

Pisanje ni zgolj zapisovanje besed. Je način izražanja čustev, tudi takrat, ko jih ne znam ali ne zmorem povedati na glas. Jeza se pokaže v močnih, ostrih potezah, mir v mehkih linijah, žalost v počasnem ritmu. Vsaka črka nosi del razpoloženja, v katerem je nastala. Papir postane prostor, kjer so čustva varna.

V svetu, ki od nas zahteva popolnost in stalno produktivnost, pisanje ponuja drugačno logiko. Dovoljuje napake. Dovoljuje ponovitve. Črka se lahko ponesreči, črta lahko uide, a to ne pomeni neuspeha. Ravno nasprotno – pomeni, da proces še traja. Da si dovolimo poskusiti znova, brez občutka krivde.

Danes imamo pogosto občutek, da moramo biti vedno učinkoviti, da ni prostora za zastoje ali dvome. Napake se dojemajo kot nekaj, kar je treba čim prej popraviti ali skriti. Pisanje pa me uči, da so napake vidne in da je to v redu. Ostanejo na papirju kot dokaz, da sem bila prisotna, da sem poskušala. Ničesar ni treba izbrisati, da bi bilo vredno.

Pisanje me opominja, da vse ne rabi biti takoj pravilno. Da lepota pogosto nastane šele skozi čas, skozi vajo in potrpežljivost. Vsaka ponovitev je korak naprej, tudi če se zdi majhen. Tako kot v življenju – rast ni vedno hitra, včasih je komaj opazna, a ravno zato resnična.

Ko upočasnim roko, se umirijo tudi misli. Ugotovim, da hitrost ne pomeni napredka in da popolnost ni cilj, ampak pritisk. Pisanje mi daje dovoljenje, da obstajam brez pričakovanj, brez primerjanja, samo v trenutku. In prav v tem upočasnjevanju se skriva napredek, ki ga pogosto spregledamo.

Včasih moramo res upočasniti, da sploh lahko gremo naprej. Ne hitreje, ampak globlje – k sebi.

Samra Begić

Koliko ljudje v današnjem svetu pišemo z roko?

V današnjem svetu bi rekla, da zelo zelo malo ljudi piše z roko. Včasih so ljudje skoraj vse zapisovali ročno npr. dnevnike, pisma itd.

Danes je vse to nadomestila tehnologija. Tudi sama priznam, da kar večkrat uporabljam tehnologijo pri pisanju in pozabim pisati z roko. Čeprav se zavedam, da je pisanje z roko pomembno. Pisanje z roko krepi duha in je zelo sproščujoče. Raziskave kažejo, da si ljudje veliko informacij, ki jih zapišejo na roko, pogosto bolje zapomnijo kot tiste, ki jih natipkajo. Poleg tega ima pisanje z roko tudi svoj čar, saj so ročno napisana pisma ali voščilnice bolj iskrena in posebna.

Čeprav v današnjem svetu veliko tipkamo, pisanje z roko ne bi smelo popolnoma izginiti. Menim, da je pisanje z roko del naše kulture in identitete, zato ga je vredno ohraniti tudi v sodobnem svetu.

Hana Švab

Ko se roka ponovno sreča s pisalom

V današnjem svetu pogosto pozabimo na občutek in željo po pisanju z roko. Tehnologija nas velikokrat prevzame in pozabimo na občutek sreče in zadovoljstva, ko naredimo oz. ustvarimo nekaj s svojimi rokami.

Menim, da bi se morala naša roka v življenju večkrat »ponovno srečati s pisalom«, saj nas ročni izdelki nezavedno bolj predstavljajo kot izdelki, narejeni s tehnologijo. V izdelkih, ki jih ustvarimo sami, brez pomoči tehnologije, vidimo oz. spoznamo sami sebe in se nekaj novega naučimo o sebi.

Tehnologija je pomemben del našega vsakdana, vendar ne smemo pozabiti na črke, besede, stavke ter povedi, ki jih oblikujemo sami.

Inja Klemenčič

Ravnovesje

V današnjem svetu vsi hitimo. Naša pozornost je razdrobljena med neštetimi zavihki in aplikacijami. Tehnologija nam olajša veliko stvari, a nam je tudi odvzela aktivnosti, ki so koristne za naše možgane. Pisanje z roko je prevzelo tipkanje in branje knjig je nadomestilo branje spletnih objav. Zaradi tehnologije se premikamo naprej, ampak ali je to tudi premik na bolje?

Jaz osebno mislim, da je potrebno najti ravnovesje med tehnologijo in drugimi dejavnostmi. Naši oči in možgani potrebujejo odmor od nenehnih skokov pozornosti, všečkov in algoritmov, ki nimajo kritičnega mišljenja.

Čas je potrebno nameniti ročnim spretnostim, kot je na primer pisanje z roko. Ta veščina nam lahko pomaga razvijati motoriko in naše možgane na splošno. Prednosti pisanja z roko in znanstvenih raziskav, ki so temu pritrdile je ogromno. Včasih so ljudje dajali temu prednost, a sedaj to ni več pomembna spretnost.

Drugi primer take aktivnosti je branje. Meni osebno je to najljubša aktivnost poleg poslušanja glasbe. Dobra knjiga te nauči več kot družabna omrežja. Spodbuja čustveno inteligenco in koncentracijo. Obožujem fantazijske zgodbe, ki te ponesejo v čisto drug svet.

Vita Potočnik, dijakinja
 

Pomen pripovedovanja zgodb

Zakaj me veseli delo na mednarodnem projektu, ki je namenjen oblikovanju novega kurikula za otroke s posebnimi potrebami, ki bo nastajal s pomočjo umetne inteligence in bo njegov organski del virtualna ali navidezna resničnost?

Veseli me, ker to ne bo le nov format izobraževanja, temveč bo predvsem sprememba otrokovega  epistemološkega položaja. Kaj pomeni ta zapleteni izraz?

Tradicionalno pripovedovanje zgodb – ko berete ali poslušate knjigo – pomeni, da jo poslušate kot zunanji opazovalec. Svet zgodbe opazujete od zunaj. Vaši možgani konstruirajo vizualne reprezentacije (vidim prizor v glavi), aktivirajo empatična omrežja (čutim z junakom), vedno pa obstaja distanca. Vi ste tukaj, zgodba je tam.

V navidezni resničnosti se ta razmerje pomembno spremenijo. Ko si nataknete očala za vstop v virtualno resničnost, vstopite v zgodbo, to pa pomeni, da niste več zunanji opazovalec. Postanete udeleženec v svetu, ki je zgodba. Vaši možgani se začnejo obnašati drugače. Vestibularni sistem sporoča, da ste v prostoru, proprioceptivni sistem zaznava položaje vašega telesa v njem, vizualni sistem ne loči več med resničnim in virtualnim.

To pomeni, da virtualne zgodbe ne opazujete, temveč jo neposredno doživljate. To pa ima velike nevronske in psihološke implikacije. Kaj to pomeni, kaj se dogaja?

Na najosnovnejši ravni otrok opazuje zgodbo, ki nastaja okoli njega, ne zunaj njega. Dogajanja lahko opazuje in spremlja od znotraj.

Vse je drugače kot pri običajnem pripovedovanju. Otrok je v istem prostoru z liki iz zgodbe. Lahko se premika, jih opazuje iz različnih zornih kotov, lahko se približa enemu ali drugemu. To aktivira prostorsko kognicijo in teorijo uma na drugačen način kot običajno. Otrok razmišlja in se sprašuje: Kako bi se JAZ počutil, če bi bil TUKAJ, ob tem liku?

Vse to pomeni močnejšo aktivacijo parietalnih področij (prostorska orientacija) in zrcalnih nevronov ter večjo čustveno resonanco.

Otroci ne potrebujejo abstraktne vizualizacije, ker neposredovano vidijo, slišijo in doživljajo. Ne potrebujejo razumevanja perspektive iz opisa, ker se lahko kadarkoli premaknejo in karkoli opazujejo iz druge perspektive.

Pravimo, da postane otrok agens v zgodbi. Ni le opazovalec, je neposredni udeleženec. Lahko tudi vpliva na zgodbo. Na primer: v virtualnem svetu vidi žalostnega otroka, lahko se mu približa, ga nagovori, mu ponudi roko.

Pomembno je to, da se ne uči o empatiji, temveč je empatičen. Ne razmišlja, kaj bi bilo prav narediti, temveč to naredi. In sistem navidezne resničnosti lahko odgovori – lik se mu nasmeje, ga objame, vrne pogled.

Vse to vključuje: aktivacijo motoričnih področij (otrok sam izvaja geste), aktivacijo feedforward in feedback zank (otrok naredi gesto, vidi posledico, prilagodi naslednje dejanje), aktivacijo omrežij za socialno učenje (učenje skozi interakcijo oziroma odnos, ne skozi predavanja, nasvete ali navodila).

Na delu je učenje z delovanjem, ne skozi abstraktno razpravljanje. Zlasti otrok z intelektualnimi posebnostmi morda ne more abstraktno razpravljati o empatiji, lahko pa izvede empatično dejanje in vidi posledico. To je konkretno, telesno učenje.

Najvišja raven je, da otrok vpliva na zgodbo in jo soustvarja. V virtualnem okolju ima na voljo orodja, s katerimi lahko gradi scene, postavlja like, odloča o dogajanju.

Na primer: otrok lahko izbere čustvo (jeza), nato konstruira situacijo, kjer bi to čustvo občutil lik (nekdo mu je vzel igrače), odloči, kako bo lik reagiral, in spremlja posledice.

Za otroke s posebnimi potrebami vse to pomeni epistemološko ali spoznavno moč. Otrok ni več nekdo, ki se uči o čustvih, temveč je nekdo, ki producira znanje o njih. Konstruira scenarije, testira hipoteze (Kaj se zgodi, če lik udari nazaj?), razmišlja o posledicah.

Na koncu je na vrsti refleksija, pogovor.

Sama zgodba ni dovolj. Izkušnji v navidezni resničnosti mora slediti refleksija v realnem svetu. Otrok mora imeti možnost artikulirati, kaj je doživel, čutil, razumel.

Zakaj? Ker eksplicitna artikulacija aktivira prefrontalna področja, ki integrirajo izkušnjo v koherentno pripoved. Brez artikulacije ostane izkušnja fragmentirana – otrok ve, da se je nekaj dogajalo, a ne zna natančno opisati, povedati, kaj je to bilo. Pripovedovanje ni le opis izkušnje, temveč je povezovanje lastnih izkušenj v smiselno celoto. Ko otrok pripoveduje, kaj se je zgodilo v zgodbi, ne le opisuje, temveč zlasti razume.

Po vsaki zgodbi zato načrtujemo strukturiran čas za refleksijo. Sem sodijo:

individualni pogovori z odraslo osebo (Kaj si doživel? Kako si se počutil? Zakaj misliš, da je lik tako reagiral?);

skupinska refleksija (vsak otrok je lahko doživel zgodbo drugače – kaj vse so videli?);

kreativna artikulacija (nariši, kaj se je zgodilo; zaigraj, kaj bi lahko naredil drugače).

 Dušan Rutar